Pritisk. Tlak, ki deluje na tlačno posodo, lahko izvira iz dveh virov: zunanjega ali notranjega.
Najvišji delovni tlak tlačne posode se nanaša na najvišji tlak, ki se lahko pojavi na vrhu posode med običajnim delovanjem za posode, ki so izpostavljene notranjemu tlaku; za posode, ki so izpostavljene zunanjemu tlaku, se nanaša na najvišji tlak, ki se lahko pojavi na vrhu plašča med običajnim delovanjem.
Načrtovani tlak tlačne posode se nanaša na tlak, ki se uporablja za določitev debeline lupine posode pri ustrezni načrtovani temperaturi – zlasti na tlak, označen na ploščici z imenom posode; ta vrednost ne sme biti nižja od največjega delovnega tlaka. Ko statični tlak stolpca tekočine, ki deluje na določene dele posode ali na tlačno nosilne komponente, doseže 5 % projektiranega tlaka, je treba za projektne izračune teh delov ali komponent uporabiti vsoto projektnega tlaka in statičnega tlaka stolpca tekočine. Za tlačne posode, opremljene z varnostnimi razbremenilnimi napravami, projektni tlak ne sme biti nižji od tlaka odpiranja ali porušitvenega tlaka varnostne razbremenilne naprave. Projektni tlak posode se določi v skladu z ustreznimi določbami GB150.
Temperatura. Temperatura kovine se nanaša na povprečno temperaturo komponente, ki nosi pritisk, po debelini prečnega prereza. V nobenem primeru površinska temperatura kovinskega sestavnega dela ne sme preseči dovoljene delovne temperature jeklenega materiala.
Načrtovana temperatura se nanaša na temperaturo kovine komponente, ki nosi pritisk, določeno za normalne delovne pogoje pri ustreznem projektnem tlaku; ta vrednost ne sme biti nižja od najvišje temperature kovine, ki jo bo komponenta verjetno dosegla. Pri temperaturah kovine pod 0 stopinj načrtovana temperatura ne sme biti višja od minimalne temperature kovine, ki jo bo komponenta verjetno dosegla. Načrtovana temperatura posode (tj. načrtovana temperatura medija, označena na imenski tablici posode) se nanaša na načrtovano temperaturo lupine.
Srednje. Obstaja veliko različnih procesnih medijev, vključenih v proizvodne procese, in obstajajo različne metode razvrščanja. Glede na agregatno stanje jih delimo na pline, tekočine, utekočinjene pline, čiste snovi in zmesi. Glede na kemijske lastnosti jih razvrščamo v štiri kategorije: vnetljiva, vnetljiva, inertna in podpirajo gorenje. Glede na stopnjo toksičnosti za človeka jih nadalje razvrščamo v štiri stopnje nevarnosti: izjemno nevarni (I), zelo nevarni (II), zmerno nevarni (III) in rahlo nevarni (IV). Vnetljivi mediji: Nanašajo se na pline, katerih spodnja meja eksplozivnosti je manjša od 10 % ali razlika med zgornjo in spodnjo mejo eksplozivnosti 20 % ali več (npr. monometilamin, etan, etilen).
Strupeni mediji: Razvrstitev stopenj strupenosti medijev sledi "Predpisom o varnostnem tehničnem nadzoru za tlačne posode" (v nadaljnjem besedilu "Predpisi"), ki se sklicuje na GB 5044, "Razvrstitev stopenj nevarnosti za poklicno izpostavljenost strupenim snovem." Največje dovoljene koncentracije so: izjemno nevarne (I. razred) < 0,1 mg/m³; zelo nevarno (razred II) 0,1 do < 1,0 mg/m³; zmerno nevarno (razred III) 1,0 do < 10 mg/m³; in rahlo nevarno (Razred IV) Večje ali enako 10 mg/m³.
Kadar je medij v tlačni posodi zmes, oddelek za načrtovanje procesa projektantske organizacije ali oddelek za proizvodno tehnologijo uporabniške organizacije določi stopnjo strupenosti ali stanje vnetljivosti na podlagi sestave medija in uveljavljenih načel razvrščanja.
Korozivni mediji: Petrokemični mediji zahtevajo posebne zahteve glede odpornosti proti koroziji za materiale, ki se uporabljajo za tlačne posode. V nekaterih primerih lahko prisotnost nečistoč v mediju drastično pospeši korozijo. Ker se vrste in lastnosti jedkih medijev razlikujejo – in procesni pogoji se razlikujejo – se razlikuje tudi jedkost medijev. Posledično je treba pri izbiri materialov za tlačne posode zagotoviti ne samo, da so izpolnjene zahteve mehanskih lastnosti za delovne pogoje, ampak tudi, da imajo materiali ustrezno odpornost proti koroziji; po potrebi je treba izvesti posebne protikorozijske ukrepe.